Mineva 5 mesecev po koncu mojega zdravljenja. Spet imam lase, obrvi in trepalnice. Moji nohti se ne cepijo več. Prestala sem tudi prvi kontrolni pregled, kjer je bilo vse tako, kot sem si želela. Kljub temu pa se je v tem času nabralo nekaj misli in občutkov, ki jih nisem pričakovala. To je moje razmišljanje, v tem trenutku. Čez nekaj časa se bo spremenilo, tega sem se v zadnjem letu naučila. Prav tako to niso občutki vseh ljudi, ki so kdaj zaključili z zdravljenjem. Čeprav si predstavljam, da vseeno nisem tak special little snowflake in se najbrž lahko še kdo drug najde v mojih občutkih.
Med zdravljenjem nisem kaj dosti razmišljala o tem, kaj se bo zgodilo, ko bo terapij konec. Ko sem razmišljala o obdobju po zdravljenju, je bilo vse bolj ali manj samo en velik blur, za katerega nisem imela prav zares energije. Po koncu zdravljenja bo pa vse drugače. Ja no, not really.
Prva sprememba, za katero sem sicer vedela in jo pričakovala, je bila, da ni bilo več zdravnikov. Onkologinjo sem zadnjič videla januarja in "baj, se vidimo maja". Po mesecih rednih obiskov in tega, da ti nekdo vsak teden ali dva pojasni kaj se dogaja in če so tvoji stranski učinki normalen del zdravljenja, si prepuščen samemu sebi in svoji (ne)sposobnosti razlaganja izvidov in stranskih učinkov, ki se pojavijo po koncu zdravljenja. Manjka mi prisotnost nekoga, ki ve kaj se dogaja z mano iz medicinskega pogleda. Mislim da imam toliko pomislekov in vprašanj, da bi lahko šla z mojo onkologinjo vsak teden na kavo.
Moji stranski učinki so sicer zelo blagi, če jim sploh lahko tako rečemo. I am very lucky. Fizično vsak dan zmorem več, na kar sem res ponosna. Vendar pa se po zdravljenju spremeni marsikaj. Čutim vsak še tako majhen in nepomemben občutek v svojem telesu. Na prstu na nogi, glavi, srcu, trebuhu, wherever. Čutim vse, in to res močno. Pa to sploh niso bolečine (again, lucy me). Preden sem zbolela, sem najbrž te občutke podzavestno pospravila, ker mi niso bili pomembni. Sedaj pa je včasih prav naporno, ko se tako intenzivno zavedam svojega telesa. Čutim vsako najmanjšo spremembo, prepoznam lahko dvig pulza za le nekaj utripov/minuto.
Življenje po zdravljenju ne pride z navodili za uporabo. Čeprav bi bilo zame res koristno, da bi. Nihče ti natančno ne pove, kaj smeš in kaj ne. Vse je "kakor se počutite". Jaz se "počutim okej", ampak sem se tudi "počutila okej", pa se je izkazalo, da sem imela raka, tako da ne morem ravno računat na to, da je moj "okej" ravno okej. So much okej. Fizično se počutim boljše kot med zdravljenjem, tudi moji krvni izvidi so po več kot letu in pol ponovno normalni (I had a big happy tears cry about that). Proces ugotavljanja kaj, kdaj, kako in koliko zmorem, pa je zame naporen. Sploh, ker ga moraš ves čas nastavljati tudi na to, da napreduješ, ker se tvoje telo regenerira. Počivaj, ampak ne počivaj preveč. Bodi aktiven, ampak ne preveč. Lahko to, ampak ne preveč. Kaj je preveč, pa nihče ne pove.
Na koncu pa imam še svojega favorita- "Jaz ne vem kaj naj". To je najverjetneje bolj intenziven občutek za tiste, ki nas je diagnoza ujela nekje na pola puta. Nekje med faksom in službo, nekje med biotehnologijo, znanostjo in ekonomijo, nekje med odraslim in skoraj odraslim. Včasih imam občutek, da sem se zataknila v tem "nešto između", pa ne znam ne naprej, ne nazaj. V času zdravljenja sem sicer našla nove izzive in področja ki me zanimajo. Kar pa ne pomeni, da kaj lažje izbiram svojo nadaljnjo pot. To, da bo s časom prišlo nekaj pomislekov o tem, če je moja pot prava, sem pričakovala. Vendar pa me je razsežnost tega kar presenetila.
Če povzamem, rabim knjigo "How to post-cancer for dummies".
