Hej živjo! Kako kaj doma?
Dobrodošli v mojem svetu med zdravljenjem. Tako, približno. Jaz sem skakala in bežala stran, ko ste vi kihali in kašljali že jeseni in pozimi. Se jezila na starše, ki ne cepijo svojih otrok, in zaradi tega lahko ogrožajo mene. Na kavo noter nisem šla že woooohoooo časa. Ne rečem da sploh nisem šla na kavo, ampak je bil moj requirement da sedimo zunaj, mize so čim bolj narazen, če piha- še boljše. Zaloga mask in razkužil mi rešuje rit še danes.
Ker sem zaradi znanih razlogov iz samo-izolacije (karantene/social distancing ali kakorkoli že to imenujete), v zadnjih mesecih nabrala kar veliko izkušenj, z vami delim kakšen nasvet, namig ali pa zgolj nekaj besed, v katerih se morda nekdo najde. Or not.
Recimo temu, da smo bili vsi žrtve zelo intenzivnega in na trenutke paničnega začetka obdobja izolacije. Jaz pred meseci zaradi diagnoze, vi pa zato, ker se vam je podrl sistem življenja. V bistvu, če pomisliš, nekaj podobnega. Noben ni ravno planiral tega.
Moja prva reakcija je bila "Okej. Zdaj imam pa res čas in bom naredila vse stvari, ki sem jih morda prelagala že več časa.". Haha... Nope. Na začetku so mi misli uhajale povsod drugam kot pa k stvarem, ki sem si jih tako zelo optimistično zastavila. Kaj bo, kako bo, zakaj, kdaj, kam... Kup racionalnih in zraven tudi povsem neracionalnih strahov mi je delal družbo več tednov. Bila sem slabe volje, živčna, nezainteresirana in utrujena. Kar naenkrat toliko stvari ni bilo več odvisnih od mene, od tega kako se potrudim, koliko delam. Izgubila sem kontrolo nad svojim življenjem, kot sem je bila vajena. Kot človek z veliko potrebo po notranjem nadzoru, je bilo priznanje in sprejetje tega zame ena izmed težjih stvari. Do te ugotovitve sem seveda prišla šele čez par mesecev. Tako da evo, bližnjica za vas.
Trenutno lahko naredimo veliko že s tem, da ostanemo doma. In dejmo bit face, pa ostat doma. Nič ne boli, da si doma. Vsaj realno te ne. Nihče ne trdi da je prijetno, ampak bo minilo. Pa umivaj si roke. Hvala. Sej ni tko težko.
Bili so dnevi, ko sem pojedla zdrav zajtrk, sčistila kopalnico, napisala nekaj za magistrsko, skuhala kosilo, telovadila, pospravila cunje in v glavnem bila naravnost čudovita gospodinja in zraven še študentka in še zaposlena. Teh dni res ni bilo veliko. Res. Mogoče za eno roko. Veliko več je bilo dni, ko sem uspela prvič kaj pojesti ob 11-ih. Pa dni, ko sem do takrat ko je Simon prišel iz službe imela že 2 počitka pod kapo. Ogromno je bilo dni, ki sem jih prečepela na kavču z Youtube videi, ker se mi je zdelo še 50 minut za en del serije preveč obvezujočih. Pa tukaj ne govorim o dnevih, ko sem se fizično počutila tako slabo, da sem bila itak čevap v postelji. Vsi imamo take in drugačne dneve.
Ko si kar naenkrat ves čas doma, se moraš na to navaditi. Fino je, če razumeš, da ne rabiš odkrit gravitacije, samo zato ker je pandemija. Da ni treba, da narediš več, kot bi v službi. Da lahko delaš stvari bolj počasi. Da lahko pospraviš celo stanovanje, hišo, klet, lopo ipd., lahko pa pač gledaš serije (svaka čast za tak commitment!). Da je čisto dovolj, če uspeš poskrbet za svoje fiziološke potrebe in preguraš čez dan.
Ampak da ne boste ves čas samo čevapirali, imam jaz en sneaky sneak namig, ki je zame (na trenutke) deloval. Hrana. Načeloma vsi jemo vsak dan. Jaz še ne vem kaj bi se mi moralo zgoditi, da ne bi jedla cel dan. Torej. Ker smo doma, moramo jesti kar si sami skuhamo (to je bolj ali manj res, če hočeš way out, ga itak lahko vedno najdeš). In to sem jaz počela. Vsaj skuhala sem. Ni treba bit ravno vrhunski kuhar, da uspeš vrečt skupaj makarone/riž in nekaj. Zame je kuhanje res oblika sprostitve, obenem se umirim, pa še kosilo imam. Double kill. Če hočete triple kill pa je najboljša taktika kakšen neoluščen riž. Ker itak tako dolgo traja da se skuha, da se splača vmes še pomit posodo od včeraj. Ali pa pač od zajtrka, če ste vestni in snažni ljudje.
Ko sem bila sama doma, sem veliko časa preživela v svoji glavi. Res sem imela veliko časa da si napletem vse možne scenarije, alternative, raznorazna mnenja, nasvete itn. Za tematiko raka je najbrž zdajle na voljo približno ista količina informacij, kot za tole korono. Več kot sem prebrala, slabše je bilo. Ljudje, ki ne smejo imeti mnenj o znanstvenih in strokovnih tematikah, ga imajo. Svoboda govora vse lepo in prav, ampak ne. Ko je mene strah, sem dovzetna za vse vrste traparij, ki jih raznoliki posamezniki objavljajo širom svetovnega spleta. Pa res verjamem, da nisem edina. Kar naenkrat več ne veš kaj je prav in kaj narobe, kako se vse to poravna s tvojimi vrednotami in tvojim znanjem. Kot nekdo, ki ima en naravoslovni faks, na poti pa še enega, gre tole res težko iz tipk... Ampak za vaše dobro: "Ignorance is a bliss.". Včasih je pač bolj pametno ne vedet. Kar ne veš, ne boli. To ne paše čist čist, ampak close enough. Itak je oblast pokazala zmožnost, da nam napiše sms, če je res treba. Osebno poskušam spremljati samo uradne informacije, pa še te moram dat čez moj filter pravilnosti uporabe statističnih metod in relevantnosti predstavljenih podatkov. Ker včasih me boli glava in srce, ko prebiram nebuloze. Sem pa zvesta spremljevalka Good News Movement- priporočam! Teh novic pa ni nikoli preveč!
V tem času ne pozabite na soljudi. Meni je bilo med zdravljenjem včasih dolgčas, ker so imeli ljudje vedno toliko dela. Zdaj nas je večina veliko bolj prostih. Pokličite družino, prijatelje, sorodnike, sodelavce,... Nekoga. Če vam bolj ustrezajo kanali družabnih omrežij, tudi to deluje. Ko smo fizično izolirani, je včasih še lažje najti bližino. Jaz priporočam da se igrate namizne igre. Zame je to odklop in zabava, pa še druženje z ljudmi, ki ne živijo z mano. Res, probajte!
Na koncu bi rekla še to: "Ne bo trajalo večno.". Vsaj pandemija ne. Bo življenje po izolaciji drugače? Bo. Ampak v tem trenutku ne vemo kako, ne glede na to, kako pametujemo. Optimizem pa vseeno šteje!
Ostanite doma in bodite zdravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar