ponedeljek, 6. januar 2020

Kako pa to deluje


Preden sem začela z zdravljenjem je bila ena izmed največjih neznank, kako izgleda kemoterapija. Kaj to sploh je? Kako izgleda…? Ali boli?

V prvi vrsti moram povedati, da ima vsak bolnik z rakom svojo vrsto terapije, glede na vrsto raka, in da moja najverjetneje ni enaka drugim. Vsak ima svojo izkušnjo, jaz zgolj delim mojo.

Kemoterapije sem imela na 14 dni, vmes je bil čas za počitek. Prve kemoterapije sem dobila naravnost v žilo, preko infuzije, kasneje pa sem dobila lasten priključek – PICC kateter, zaradi katerega je bilo vse skupaj veliko lažje in manj boleče. Dan kemoterapije se je po navadi začel okoli sedme ure zjutraj na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer sem se prifočkala v sprejemni pisarni, ter nadaljevala s postanki- najprej oddaš kri, da preverijo, če je dovolj dobra in si sploh pripravljen na naslednjo kemoterapijo. Pregledajo predvsem imunski sistem, da nisi bošček brez imunskega sistema.

Kri lahko daš v laboratoriju, kjer ti jo vzamejo, enako kot drugje, iz žile. Kri pa lahko oddaš tudi v Mali ambulanti (stavba kjer je ambulantna kemoterapija), kjer ti lahko vzamejo kri iz katetra. Če imaš PICC (ali VAP) priporočam malo ambulanto, ker  žile, po nekaj rundah kemoterapije, dobijo neko posebno fobijo pred iglami. Jaz jih komaj prepričam da se pokažejo v zdravstvenem domu, ko hodim na kontrolo krvi med kemoterapijami, zato jim poskušam prišparat vsaj kakšno luknjo.

Nato grem na prevez PICC katetra, kar jaz opravljam kar na onkološkem inštitutu. Tukaj moram dati res veliko pohvalo za vse zaposlene na kirurškem oddelku, za vso potrpežljivost in prijaznost, ter poskuse izboljšav pri mojih flajštrih za kateter.
Ko imam previt kateter, je včasih čas še za eno kavico. Preden sem imela PICC kateter, sem imela dovolj časa za kratek zajtrk in kavico v bližnjem Rog-u. Potem ko sem dobila PICC, pa sva se s Simonom morala zadovoljiti z zadnjo »dobro-se-počutim kavo« v avli Inštituta. Dala sm kri, prevezala kateter in končno nekaj pojedla. Sicer mislim da ne rabim priti tešča na odvzem krvi, ampak je prezgodaj da bi že pojedla zajtrk doma.

Da naravnam ure – zdaj je približno okoli devetih. Počasi odcapljava v prvo nadstropje proti mojemu oddelku. Vedno grem po stopnicah, čeprav grem zadnje čase že malo težje, ter sem do vrha že zadihana. Jaz se počutim bolj močno, ko mi to uspe. Taka mala tolažba, da nisem še za v koš. Ponavadi tam počakam na svojo onkologijo. Včasih v tem času uspeš pozdraviti in pokramljati z kakšnim znanim obrazom, ali pa se samo nasmehneš punci, ki je tam več kot očitno prvič. Držim pesti! Nikjer ni »srečno«, tako iskren pozdrav kot med ljudmi na Onkološkem.
Po nič do nekaj ur čakanja dočakam svojo onkologinjo, s katero se pogovorim kako je bilo v zadnjem ciklu, o stranskih učinkih, kakšna je moja kri… Postavim ji vsa mogoča, smiselna in manj smiselna vprašanja, kot so npr.:
-        Imam črno piko na prstu na nogi,
-        Nohti se mi cepijo?
-        Imam visok pulz
-        Zakaj imam lase?
-        Tiščanje v prsnici?
-        Zakaj moram imeti menstruacijo?
-        Lahko jem pršut?
-        Lahko grem na kuhančka?
-        Lahko jem biftek?

Če razmišljaš o poklicu onkologa, verjamem, da boš ob takšnih vprašanjih ponovno premislil/a. To je le nekaj izbranih vprašanj, izmed vseh, ki so mi v času zdravljenja padla na pamet, ter se je z njimi morala spoprijeti moja onkologinja. Svaka čast za potrpežljivost.

Po kliničnem pregledu dobim velik papir s seznamom zdravil za mojo kemoterapijo in zdravil za lajšanje stranskih učinkov le-te. S tem se odpravim na ambulantno kemoterapijo, kjer prejmem svojo tokratno dozo.

Temu delu kemo-dneva jaz pravim železniška postaja. Kajti prvič, ko sem prišla sem bila zares pretresena nad številom ljudi in hitrosti menjavanja pacientov na »posteljah«. Po navadi moram čakati na vrsto eno do dve uri. Potem pa mi medicinske sestre dodelijo »posteljo« ali stol, v kateri prebijem nadaljnje dve do tri in pol ure. Od česa je odvisno trajanje kemoterapije mi še vedno ni jasno, ker vsakič dobim isto kemoterapijo, čas pa je vsakič drugačen. Mistery. Ko zaključim z kemoterapijami, grem na wc, ker mi je zelo neudobno hoditi tja z mojim stojalom Alvinom, in ponavadi probam čimprej priti domov. Na začetku zdravljenja sem bila po kemoterapiji še zelo živahna, sedaj, proti koncu zdravljenja, pa sem po kemoterapiji že zelo bleda, ter takoj ko pridem domov naredim post-kemo spanec, v upanju, da čimprej mine.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kaj mi nihče ni povedal o obdobju po zdravljenju

Mineva 5 mesecev po koncu mojega zdravljenja. Spet imam lase, obrvi in trepalnice. Moji nohti se ne cepijo več. Prestala sem tudi prvi kont...