Preden sem začela
z zdravljenjem je bila ena izmed največjih neznank, kako izgleda kemoterapija.
Kaj to sploh je? Kako izgleda…? Ali boli?
V prvi vrsti
moram povedati, da ima vsak bolnik z rakom svojo vrsto terapije, glede na vrsto
raka, in da moja najverjetneje ni enaka drugim. Vsak ima svojo izkušnjo, jaz
zgolj delim mojo.
Kemoterapije sem
imela na 14 dni, vmes je bil čas za počitek. Prve kemoterapije sem dobila
naravnost v žilo, preko infuzije, kasneje pa sem dobila lasten priključek –
PICC kateter, zaradi katerega je bilo vse skupaj veliko lažje in manj boleče.
Dan kemoterapije se je po navadi začel okoli sedme ure zjutraj na Onkološkem
inštitutu v Ljubljani, kjer sem se prifočkala v sprejemni pisarni, ter nadaljevala
s postanki- najprej oddaš kri, da preverijo, če je dovolj dobra in si sploh
pripravljen na naslednjo kemoterapijo. Pregledajo predvsem imunski sistem, da
nisi bošček brez imunskega sistema.
Kri lahko daš v laboratoriju,
kjer ti jo vzamejo, enako kot drugje, iz žile. Kri pa lahko oddaš tudi v Mali
ambulanti (stavba kjer je ambulantna kemoterapija), kjer ti lahko vzamejo kri
iz katetra. Če imaš PICC (ali VAP) priporočam malo ambulanto, ker žile, po nekaj rundah kemoterapije, dobijo
neko posebno fobijo pred iglami. Jaz jih komaj prepričam da se pokažejo v
zdravstvenem domu, ko hodim na kontrolo krvi med kemoterapijami, zato jim
poskušam prišparat vsaj kakšno luknjo.
Nato grem na
prevez PICC katetra, kar jaz opravljam kar na onkološkem inštitutu. Tukaj moram
dati res veliko pohvalo za vse zaposlene na kirurškem oddelku, za vso
potrpežljivost in prijaznost, ter poskuse izboljšav pri mojih flajštrih za
kateter.
Ko imam previt
kateter, je včasih čas še za eno kavico. Preden sem imela PICC kateter, sem imela
dovolj časa za kratek zajtrk in kavico v bližnjem Rog-u. Potem ko sem dobila
PICC, pa sva se s Simonom morala zadovoljiti z zadnjo »dobro-se-počutim kavo« v
avli Inštituta. Dala sm kri, prevezala kateter in končno nekaj pojedla. Sicer mislim
da ne rabim priti tešča na odvzem krvi, ampak je prezgodaj da bi že pojedla
zajtrk doma.
Da naravnam ure –
zdaj je približno okoli devetih. Počasi odcapljava v prvo nadstropje proti
mojemu oddelku. Vedno grem po stopnicah, čeprav grem zadnje čase že malo težje,
ter sem do vrha že zadihana. Jaz se počutim bolj močno, ko mi to uspe. Taka
mala tolažba, da nisem še za v koš. Ponavadi tam počakam na svojo onkologijo. Včasih
v tem času uspeš pozdraviti in pokramljati z kakšnim znanim obrazom, ali pa se
samo nasmehneš punci, ki je tam več kot očitno prvič. Držim pesti! Nikjer ni »srečno«,
tako iskren pozdrav kot med ljudmi na Onkološkem.
Po nič do nekaj
ur čakanja dočakam svojo onkologinjo, s katero se pogovorim kako je bilo v
zadnjem ciklu, o stranskih učinkih, kakšna je moja kri… Postavim ji vsa mogoča,
smiselna in manj smiselna vprašanja, kot so npr.:
-
Imam črno
piko na prstu na nogi,
-
Nohti
se mi cepijo?
-
Imam
visok pulz
-
Zakaj
imam lase?
-
Tiščanje
v prsnici?
-
Zakaj
moram imeti menstruacijo?
-
Lahko
jem pršut?
-
Lahko
grem na kuhančka?
-
Lahko
jem biftek?
Če razmišljaš o
poklicu onkologa, verjamem, da boš ob takšnih vprašanjih ponovno premislil/a.
To je le nekaj izbranih vprašanj, izmed vseh, ki so mi v času zdravljenja padla
na pamet, ter se je z njimi morala spoprijeti moja onkologinja. Svaka čast za
potrpežljivost.
Po kliničnem
pregledu dobim velik papir s seznamom zdravil za mojo kemoterapijo in zdravil
za lajšanje stranskih učinkov le-te. S tem se odpravim na ambulantno
kemoterapijo, kjer prejmem svojo tokratno dozo.
Temu delu
kemo-dneva jaz pravim železniška postaja. Kajti prvič, ko sem prišla sem bila
zares pretresena nad številom ljudi in hitrosti menjavanja pacientov na »posteljah«.
Po navadi moram čakati na vrsto eno do dve uri. Potem pa mi medicinske sestre
dodelijo »posteljo« ali stol, v kateri prebijem nadaljnje dve do tri in pol
ure. Od česa je odvisno trajanje kemoterapije mi še vedno ni jasno, ker vsakič
dobim isto kemoterapijo, čas pa je vsakič drugačen. Mistery. Ko zaključim z
kemoterapijami, grem na wc, ker mi je zelo neudobno hoditi tja z mojim stojalom
Alvinom, in ponavadi probam čimprej priti domov. Na začetku zdravljenja sem
bila po kemoterapiji še zelo živahna, sedaj, proti koncu zdravljenja, pa sem po
kemoterapiji že zelo bleda, ter takoj ko pridem domov naredim post-kemo spanec,
v upanju, da čimprej mine.
